Pečatenje
Da je bilo čipkarstvo v Idriji precej razvito in usmerjeno v prodajo že v 2. polovici 18. stoletja, dokazuje dejavnost pečatenja čipk in mojstra za pečatenje. Začetek pečatenja raznovrstnega blaga moramo povezovati z ambicijami Jožefa II., ki si je prizadeval dvigniti konkurenčnost domače obrti. Patent o obveznem pečatenju domačega blaga je vladar izdal 30. avgusta 1784, toda iz ohranjenih listin je razvidno, da v idriji čipk za prodajo vse do leta 1787 niso pečatili, ker niso imeli mojstra za pečatenje.
Pečatni mojster je bil plačan uradnik, ki je za svoje delo prejemal mesečno plačilo. Vsi izdelovalci in trgovci s čipkami so morali čipke pečatiti pri pečatnem mojstru, sicer so jim čipke zasegli. V začetku oktobra 1787 so v Idrijo poslali pečat, ki je omogočal pečatenje s svincem ali oblati, toda ker so bile idrijske čipke zelo luknjičaste in se drobnega pečata ni opazilo, so ga zamenjali z voščenim pečatom.
Pečatenje je bilo zamudno delo, saj so morali vrvico potegniti skozi vso čipko, ki je bila včasih dolga tudi do 20 vatlov ( približno 15 m). Dodatno oviro je predstavljalo tudi dejstvo, da so klekljarice neveščemu očesu skoraj nevidno sklekljale skupaj več kosov enakih čipk. Pečatiti so morali vsak kos posebej, po vstavljeni vrvici in pečatenju pa vse dele znova povezati v celoto.
Pečatenje je bilo zamudno delo, saj so morali vrvico potegniti skozi vso čipko, ki je bila včasih dolga tudi do 20 vatlov ( približno 15 m). Dodatno oviro je predstavljalo tudi dejstvo, da so klekljarice neveščemu očesu skoraj nevidno sklekljale skupaj več kosov enakih čipk. Pečatiti so morali vsak kos posebej, po vstavljeni vrvici in pečatenju pa vse dele znova povezati v celoto.
Na predlog rudniškega urada in rudarskega sodišča so ob strinjanju meščanov oktobra 1787 za pečatnega mojstra izbrali Gašperja Volka. V letu 1787 je zabeležil 2019 pečatenih kosov čipk. Do kdaj natančno je Gašper Volk opravljal delo pečatnega mojstra ni natančno znano. V marcu leta 1789 se kot pečatni mojster že omenja Ignac Istenič, ki pa se je želel zaradi starosti svojemu delu odpovedati in je rudniški urad prosil za zamenjavo. V listini dne 15. junija 1789 je kot pečatni mojster naveden neki Schrotter, ki je bil zaradi upoštevanja predpisov pri postopkih pečatenja od oblasti pohvaljen.
